Boštjan Fabjančič, prijatelj iz otroštva:
“Na Kosezah se je o Gogiju veliko govorilo kot o talentiranem mladem košarkarju. To je pomenilo, da se je pri igri proti starejšim košarkarjem moral še posebej dokazati in pretrpeti kakšno grobost. A te niso ustavile njegove prepoznavne tekmovalnosti. Še danes te bo poskusil premagati v vsaki igri, pa naj bo to košarka, šah, pikado ali tablić. Hitrejši in boljši bo želel biti tudi v beljenju sten, košnji trave in sestavljanju pohištva. To je del njegove osebnosti. Vse kar dela, dela na 110%. Mislim, da so to znali ceniti tudi njegovi soigralci in trenerji skozi vso kariero.”
Gregor Terzič, prijatelj iz otroštva:
“Na gostovanju v Velenju v dresu Ilirije je Gogi tekmecem v prvem polčasu povzročal ogromno preglavic. Vijugal je med 30 kilogramov težjimi branilci, da je navijač gostiteljev s tribun začel od svoje ekipe zahtevati, da ga zaustavijo tudi za ceno poškodbe. Kratek pogovor z Goranovim trenerjem, Spasojem Todorovićem, med polčasom je poskrbel, da se vročekrvni navijač v drugem polčasu več ni ni oglasil.
Spale je bil del Goranovega podpornega okolja, njegov oče izven doma. Ko je Gogi nekega dne na trening prišel z zlato verižico, se je od svojega trenerja naposlušal pridige, da “kdo pa misliš, da si?”. Po potočeni solzi ali dveh Goran na treninge ni več prihajal z nakitom.
Vzgoje na podoben način je bil Goran v prvi vrsti deležen s strani svojega očeta Marinka. Ta nas je v otroštvu in mladosti peljal na vsako tekmo ter nas podpiral s tribun, včasih tudi s posebnimi motivacijskimi prijemi. Na neki tekmi, ko je Gogi stal na črti za proste mete, se je s tribun zaslišalo: “Če ne boš zadel, ne bo lubenice!”
Denis Hodžić, prijatelj iz otroštva:
“Gogi je bil priljubljen najstnik, a skromen in prizemljen. Kot sin inštruktorja vožnje je za volan avtomobila sedel nekoliko prej kot njegovi vrstniki. Samozavest pri njemu tako ali tako ni bila nikoli vprašljiva. Najboljši dokaz za to je njegova odločitev za odhod v ligo NBA. Z odkupom pogodbe v Evropi je tvegal ogromno, a je z vero vase sprejel pogumno odločitev, ki se je obrestovala.
S to hrabrostjo, okrepljeno z ameriškim optimizmom, ki mu ga je vlilo novo okolje, mi je znal pogosto pomagati s kariernimi nasveti. Gogija ni strah poskusiti ničesar, s svojo neustrašnostjo pa spodbodi in motivira tudi ljudi v svoji okolici.”
Brane Bavdaž, prvi trener:
“Goran je bil že od malih nog vsestranski športni talent z izvrstnimi motoričnimi spodobnostmi. Uspel bi ne glede na to, kateremu športu bi se posvetil. A izbral je košarko in se ji popolnoma predal. Po šolskem treningu je odšel na klubskega, dan pa zaključil z igro ulične košarke na zunanjih igriščih. Tam se je priučil tudi trikov, ki jih kot pedagog nisem dovoljeval. Kako obrambnemu igralcu sneti hlače ali na skrivaj uščipniti tekmeca so fantje usvojili sami. A tudi takšna znanja košarkarju pomagajo, da postane bolj iznajdljiv, pozitivna “barabica”.
Goran v šoli z vedenjem ni izstopal iz povprečja. Bil je tako dober košarkar, da pozornosti ni rabil iskat iskati na druge načine izven igrišča. Bil je tekmovalen in znal je pokazati, da mu porazi niso po godu, a je na njih odreagiral s še bolj zavzetim trudom in trdim delom.”
Božidar Maljković, nekdanji selektor:
"Za redkokaterega igralca rečem, da bi lahko igral v tisti ekipi Jugoplastike, ki so jo novinarji razglasili za najboljšo na svetu. Goran Dragić bi gotovo lahko. Na to ne vplivajo samo košarkarske kvalitete, ampak tudi človeške.
Po prijateljski tekmi v Kopru, z zmago na kateri smo osvojili prvo mesto na turnirju, sem dal igralcem prost dan. Vsi so se oprhali in hitro odhajali s svojimi očeti, mamami, dekleti, ženami ... Edini, ki se je z avtobusom vrnil v Ljubljano, je bil Goran. Velika zvezda lige NBA se je z našim šoferjem Janezom in ob glasbi, ki jo imata oba rada, vrnila v Ljubljano. To je zame primer nad primeri. Ta zgodba se mi zdi vredna več, kot pa če bi na kakšni tekmi dosegel petdeset točk."
Bill Duffy, Dragićev zastopnik:
“Gorana smo zasledili še v času njegove zgodnje kariere, ko je igral v Evropi. Priljubil se mi je takoj na prvem srečanju. Je eden prijaznejših in najbolj odkritih ljudi, ki sem jih kadarkoli imel čast spoznati. Imam pet otrok, ki so v življenju srečali stotine športnikov, a Gogi velja za njihovega najljubšega. Obožujejo njegovo pristnost. Za takšnega igralca se kot agent potrudiš še močneje, ne le, ker je to tvoja služba, temveč ker ga ceniš kot osebo.
Ob prestopu v ligo NBA smo si želeli, da bi se Goran pridružil Stevu Nashu v Phoenixu in rastel z njegovim mentorstvom. A načrt ne bi bil uspešen brez njegovih delovnih navad, po zaslugi katerih je ves čas rastel in se razvijal ter kasneje postal “All-Star”. Vedno je s ponosom zastopal barve svoje države, kar pomeni, da je več zaporednih let odigral dvojno sezono - klubsko in reprezentančno. To lahko pusti posledice na športnikovem telesu, a Gogi je postal pametnejši igralec. Našel je načine, kako izkoristiti situacije na igrišču, izboljšal svoj met ter poskrbel za okrevanje. V NBA krogih je zaradi tega, predvsem pa zato, ker je z njim užitek delati, zelo cenjen in priljubljen. Tudi sam ga obožujem.”
Jaka Lakovič, reprezentančni soigralec:
“Z Goranom sva prvič sodelovala na svetovnem prvenstvu 2006 na Japonskem. Ekipa ga je hitro sprejela, zaradi svojega odnosa do dela in zagnanosti se je takoj vklopil v moštvo. Na začetku je bil sicer nekoliko sramežljiv, a na parketu zelo tekmovalen in talentiran. Za tem smo skupaj preživljali številna poletja, na pripravah in tekmovanjih. Na svetovnem prvenstvu v Španiji leta 2014 sva bila celo cimra. Odlično sva se razumela, vedno je bil poln pozitivne energije.
Do evropskega prvenstva 2017, na katerem sva sodelovala v vlogah pomočnika selektorja in kapetana reprezentance, se je Gogi uveljavil kot pravi vodja. Dirigentsko palico je imel v rokah na in ob igrišču. Svoje vodstvene sposobnosti je razvil do najvišje ravni. Kar se je dogajalo na parketu vemo vsi, a Gorana vloga pri osvojitvi naslova je še veliko večja. Vedno je bil glavni tudi v zakulisju in znal spodbuditi ekipo v dobrih in slabih trenutkih.”
Boštjan Nachbar, reprezentančni soigralec:
“Za Gorana, kot obetavnega mladega košarkarja, sem slišal že prej, a prvič sva skupaj zaigrala na evropskem prvenstvu 2009 na Poljskem. V izbrani vrsti je imel na svojem položaju močno konkurenco in svoje prve reprezentančne zbore je odlično izkoristil za učenje od starejših soigralcev. Izvrstno smo se razumeli tudi izven košarkarskih dvoran. Zelo rad se smeji in pri trenutkih zabave je vedno v prvi vrsti.
Hitro se je razvil v nosilca, na mojem zadnjem reprezentančnem prvenstvu v Sloveniji 2013 je že bil med nosilci. Žal mi je, da skupaj nisva zaigrala večkrat. Užitek je bilo igrati z Gogijem, saj je gojil hitro igro, ki mi je ustrezala. Najlepši skupni spomini so prav tisti s tekem. Nasprotni napadi, prodori, zabijanja. Čeprav sva igrala na različnih pozicijah sva košarko čutila in igrala na enak način.”
“Gogi je tri leta starejši od mene. To ni veliko, a ni niti malo. Otroštvo sva zato preživela med skupno igro. Od košarke, do hokeja na rolerjih in bejzbola. Ko je začel igrati nogomet, sem ga začel tudi sam. Nato je presedlal na košarko, jaz sem mu znova sledil. Spomnim se, da sem njemu in njegovi družbi želel slediti tudi na prvih odhodih v nočno življenje in očetu razlagal, da komaj čakam na svoj 18. rojstni dan, ko se jim bom lahko pridružil. Bil mi je vzor, želel sem biti kot on. Čeprav igrava na različnih pozicijah in sva se razvila v različna igralca, mi je bil tudi mentor.
Oba sva zelo tekmovalna. V mlajših letih sva svoje znanje drug proti drugemu nenehno izpopolnjevala z igro ena na ena, a dvoboji so se redko končali športno, občasno pa kar s pretepom. Nato sva tekmovalni žar nekajkrat pokazala na treningih reprezentance, danes pa gre bolj za šaljive besedno dvoboje v smislu “kva boš ti?!”. Tekmovalnost je na plan privrela tudi, ko sva kot otroka skupaj igrala proti očetu, dva na ena. Nagrada za zmago je bil sladoled. Ker naju ni mogel premagati, je štetje točk prikrojil po svoje. Vedno naju je ogoljufal. Na koncu smo vendarle vsi odšli na zaslužen sladoled.
Z leti sva seveda oba spisala svojo zgodbo. Po Gogijevem odhodu v Ameriko sva skupaj preživljala poletja v reprezentanci, sicer pa bila v stiku preko telefonskih pogovorov. Kot mlajša sva tako družno analizirala tekme, z leti pa so tema pogovorov postali predvsem najini otroci. Goran je družinski človek. Zdaj, ko mu urnik to dopušča, je še bolj aktiven v starševski vlogi. Poglobil se je v očetovstvo in ga maksimalno izkorišča. Strog je, ko mora biti, kot stric pa je seveda popustljivejši, v tej vlogi je otroke potrebno razvajati.”
Žiga Koščak, direktor Fundacije Goran Dragić:
“Goran si je priljubljenost, ob uspehih na športnem področju, prislužil s svojo dostopnostjo. Za fotografijo, avtogram in pogovor s svojimi oboževalci si vzame čas vedno, ne glede na situacijo. Ko ga ogovorijo med večerjo v restavraciji, se interakcija, ki bi bila za večino zvezdnikov rutinska ali celo nezaželena, zaradi njegove odprtosti zavleče tako dolgo, da se hrana na krožniku skorajda ohladi.
Pri Gogiju noben dan ne gre v nič, vsakega izkoristi do konca. To lahko vsako leto od blizu spoznajo otroci na njegovem poletnem kampu. Ker v svoji mladosti ni imel priložnosti za sodelovanje na podobnih počitniških dogodkih, je zdaj še toliko bolj motiviran, da obiskovalcem kampa ponudi najboljšo mogočo izkušnjo in z njimi preživi čim več časa.”
Duško Vujanović, prijatelj iz otroštva:
“Gogi je vedno znal poskrbeti za ljudi okoli sebe. V mlajših letih sva z njegovim bratom Zoranom pogosto jedla na njegov račun. Z igranjem pri Slovanu si je namreč služil bone za hrano, ki sva jih z Zokijem pridno izkoriščala za špagete z bolonjsko omako Pri Jovotu.
Goran je eden najbolj spontanih ljudi. Namesto ovir vidi priložnosti. S svojo osebnostjo te zna hitro navdušiti nad svojo idejo. Pristen je tudi v odnosu do drugih, pa čeprav jih sreča prvič. Z neznancem, ki ga prosi za skupno fotografijo, se zna v trenutku povezati na takšen način, da navzven izgleda, kot da se poznata že vrsto let. Je izredno topla oseba, ki navduši vsakogar, ki ga spozna.”
